Predstavniška e-demokracija pomeni zagotavljanje večje preglednosti in odgovornosti delovanja politične oblasti s pomočjo interneta. Slovenski Državni zbor se tega loteva selektivno.

Predstavniška e-demokracija oz. elektronska demokratizacija temelji na naslednjih dveh konceptih demokracije: legalističnem in tekmovalno-elitističnem (Van Dijk, 1996). Legalistični model razume tehnologijo interneta kot sredstvo za krepitev transparentnosti obstoječega političnega sistema z bolj učinkovitimi in zadovoljivimi načini organizacije, dostopanja ter posredovanja javnih informacij. Z uporabo javno dostopnih arhivov in zbirk pravnih aktov in političnih dokumentov ter spletnih orodij za njihovo razširjanje se krepi sistemska sposobnost odpravljanja problemov kompleksnosti in informacijskega primanjkljaja. Informativne spletne aplikacije v tem modelu imajo dve vlogi. Prvič, zagotavljajo večje število in kvalitetnejše informacije politikom, upravi, predstavnikom in državljanom. Drugič, njihove interaktivne zmogljivosti naredijo predstavniško oblast bolj odprto in odzivno do ljudi, ki pa ni neposredno nadzorovana s strani državljanov. Na drugi strani tekmovalno-elitistični model demokracije razume tehnologijo interneta kot orodje predstavljanja, nagovarjanja in mobilizacije volilcev v volilnih kampanijah. Volilno telo se nagovarja s kombinacijo storitev interaktivnih medijev, ki služijo kot neposredni kanali za naslavljanje selektivne pozornosti potencialnih volivcev z raznolikimi političnimi vsebinami, programskimi stališči, pogledi in glasovalnemu vedenju njihovih strankarskih vodij in predstavnikov. Zato potrebujejo dostop do množičnih in naprednih javnih informacijskih sistemov. Redke možnosti interaktivnega dialoga, kot naprimer elektronsko glasovanje in elektronski forumi, so uporabljeni zgolj v korist političnega vodstva in nabiranju volilnih političnih točk.

Idealen primer zlitja obeh konceptov predstavniške e-demokracije predstavljajo spletne strani demokratično izvoljenih predstavniških političnih teles oz. parlamentov, ki praviloma ponujajo urejen dostop do sprejetih zakonodajnih aktov in aktov v parlamentarni obravnavi kot tudi rezultate javnega glasovanja in čistopise parlamentarnih razprav, v katerih poslanci izražajo ter predstavljajo svoja stališča in mnenja (npr. spletne strani Senata ameriškega kongresa). Na prvi pogled se zdi, da podobno velja tudi za slovenski Državni zbor. Vendar pa natančnejša primerjava pokaže na majhno, a zelo pomembno razliko: na spletni strani slovenskega parlamenta imamo državljani na voljo rezultate javnih glasovanj poslancev, ki so podatkovno urejeni glede na zakonodajni postopek oz. dogajanje med parlamentarno proceduro in ne po njem. Tako so v rubriki Zakoni in akti dostopni sprejeti zakoni in akti, vendar pa je rezultate njihovega glasovanja potrebno poiskati v arhivu zakonodajnega postopka, po katerem je bil sprejet zakon. Hiter in uporabniku prijazen dostop do rezultatov glasovanja ponujajo samo uradno prečiščena besedila zakonov, ki pa ne ponujajo celotnega uvida v glasovalno vedenje poslancev. Rezultati skupnega glasovanja so v tem primeru dostopni ob naslovu prečiščenega besedila (npr. K:66 Z:63 P:1). Posamično glasovanje pa je dostopno s klikom na rezultat skupinskega glasovanja. Takšen dostop do glasovalnih podatkov je precej zapleten in zamuden, uporabnik pa mora poznati osnove parlamentarne procedure. To je presenetljivo toliko bolj, ker na svetovnem spletu obstajo veliko prijaznejši in preglednejši načini dostopanja do tovrstnih podatkov.

Takšen primer dostopa do podatkov o glasovalnemu vedenju izvoljenih predstavnikov ter posledično krepitve preglednosti njihovega delovanja in odgovornosti predstavlja spletna stran Congress votes database, kjer so na enem mestu zbrani in urejeni podatki o glasovanju predstavnikov ameriškega Kongresa od leta 1991 dalje. Uporabnikom so za vsako javno kongresno glasovanje na voljo podatki o datumu glasovanja, temi glasovanja, izhodiščnemu dokumentu, postopku glasovanja, številu prisotnih kongresnikov (senatorjev ali predstavnikov) ter končni rezultat. Končni rezultat glasovanja je mogoče razdeliti glede na glasove demokratov in republikancev, znotraj njih pa še na posamezne glasove (kako je glasoval posamezni član kongresa). Glasove je mogoče primerjati med zveznimi državami, večjimi področji ZDA, po spolu kongresnikov ter celo po astrološkemu znamenju. Na takšen način je ameriškim državljanom omogočen neposreden in učinkovit pregled na političnim opredeljevanjem njihovih predstavnikov, predvsem pa jim daje možnost, da lahko kadarkoli preverijo ali primerjajo njihove predvolilne obljube z njihovim glasovanjem v tekočem mandatu. To za kongresnike nedvomno predstavlja določen javni pritisk, saj se neprestano testita njihova politična in vsebinska načelnost in konsistentnost ter zavezanost svojim volivcem.

V Sloveniji zaenkrat še ne premoremo spletnega portala, ki bi državljanom ponujal tovrsten dostop. Obstajajo sicer precej dobre evidence o glasovanju državljanov na državnozborskih volitvah in referendumih (rubrika volitve), vendar pa slednje državljanom ne pove veliko, saj kažejo zgolj na to, kako so se politično opredeljevali sami, ne pa kako se vsakodnevno politično opredeljujejo njihovi predstavniki v državnem zboru. Za prijaznejši dostop do rezultatov poslanskih glasovanj, bi bilo dovolj že, če v glavnem meniju na vstopni spletni strani Državnega zbora imeli na voljo samostojno rubriko “Glasovanja poslancev”, v kateri bi bile kronološko razvrščene samo tiste obravnave, ki so se končale z glasovanjem poslancev.

Sklepamo lahko, da se je slovenski parlament odloči za klasični koncept elektronske demokratizacije, ki zagovarja širok, pregleden in učinkovit dostop do informacij javnega značaja, med katere pa je »pozabil« vključiti podatke o javnih glasovanjih izvoljenih poslancev. S tem je precej okrnil javno preglednost in zaščitil politično odgovornost njihovega delovanja, državljanom pa onemogočil, da na preprost in pregleden način racionalneje preverjajo in ocenjujejo njihove odločitve ter po potrebi na naslednjih parlamentarnih volitvah zanje terjajo odgovornost. Državni zbor kot osrednja institucija politične demokracije tako le deloma prispeva h krepitvi demokratične politične kulture in zmanjševanju demokratičnega ter legitimizacijskega primanjkljaja političnega sistema pri nas.